Kako vam ljubezen lahko pomaga, da se naučite jezika

Ko se je pisateljica Lauren Collins začela učiti francoščino, ni imela pojma, kako ji bo spremenila življenje. Rebecca Laurence spregovori o prednostih in slabostih dvojezičnih zvez.
Köln, Nemčija, 1970: Carol, živahna rdečelaska iz Anglije opazi čednega moškega iz Tunizije po imenu Chedly. Oba sta si zelo všeč, obstaja le ena težava: ne govorita jezikov drug drugega. Par se preseli v Nemčijo in začne uporabljati prve besede svoje sveže romance v tujem jeziku. Tri mesece pozneje sta zaročena in po 46 letih, po rojstvu otrok, vnukov – in po nekaj angleških lekcijah – sta še vedno skupaj.

SLIKA: Carol in Chedly Mahfoudh leta 1971: njuna zgodba je kot mnoge druge, ki so oblikovale zvezo kljub jezikovnim in kulturnim oviram

Zgodba Carol in Chedlyja Hahfoudhan je ena izmed mnogih podobnih: pari, ki so se srečali, se zaljubili in ustvarili zveze kljub jezikovnim in kulturnim oviram. »Jezik, ki razmejuje mejo, ki je lahko prekoračena, je poln potenciala za romantiko,« pravi Lauren Collins iz New Yorkerja, čigar dogodivščine z večjezičnostjo so vključene v njeni novi knjigi When in French: Love in a Second Language, ki opisuje duhovite spomine, ljubezensko zgodbo in resno raziskavo zveze med jezikom in razmišljanjem.

Čeprav sta se Collins, ki prihaja iz ZDA, in njen francoski mož Olivier svoja prva leta kot par pogovarjala v angleščini, se nista mogla pogovarjati v njegovem maternem jeziku. »Nisva imela tiste lahke bližnjice, kodiranja vseh načinov odnosa in predvidevanj, po katerih se nekateri ljudje lahko (skoraj telepatsko) predstavijo drugim,« pravi Collins. Po zelo težkem pogovoru, v katerem sta se mučila z razjasnjevanjem, kar drugi želi povedati, Olivier reče: »Pogovarjanje s tabo v angleščini je kot, da bi se te dotikal z rokavicami.«
»To nama je pokazalo kristalno jasno sliko življenja z distanco, ki bi jo imela, če se ne bi naučila njegovega jezika,« pove Collins za BBC Culture. »Mislim, da imamo vsi namene in fantazije o učenju novega jezika, ampak to je zelo težko, razen če imaš močan razlog,« nadaljuje.

SLIKA: Učenje novega jezika, medtem ko se prilagajamo na tujo kulturo ima svoje težave in frustracije.

Z žgočo željo po globlji povezavi s svojim partnerjem, se Lauren loti učenja francoščine. Izziva se loti z navdušenjem – a učenje novega jezika med prilagajanjem na novo kulturo ima svoje težave (po nesreči povedati Olivierjevi mami, da je rodila posodo za kavo-samo en primer) in svoje frustracije. »Moj trud pri francoščini me pusti šibko in izmučeno, kot da bi veslala po bazenu stoječe vode,« pravi.

Zavijanje jezika

Lauren Collins ni edina s tako izkušnjo. »Bilo je zelo neprijetno in spomnim se, da me je jezik bolel od oblikovanja različnih samoglasnikov,« se spomni Anna Irvin; ki se je preselila v Pariz v 2011, da bi živela s svojim francoskim partnerjem Christophom Sigalom; ko govori o svoji prvi izkušnji s celodnevnim govorjenjem francoščine.
Anna in Christophe oba opišeta proces učenja jezika kot nenehen pogovor in odkritje, da se je to razvilo hkrati z njuno zvezo, ki potrebuje potrpljenje, zaupanje in veliko odločnosti. Za Anno je to bilo, da jo je Christophe naučil pomembno razliko med dégoûtant in dégueulasse; za Christopha pa, da je ugotovil razliko med »it's ridiculous« in francoskim c’est ridicule. (v obeh primerih je druga možnost veliko bolj osorna).

SLIKA: Cristophe Sigal in Anna Irvin opisujeta proces učenja jezika kot nenehen pogovor in odkrivanje.

In razumevanje partnerjevega kulturnega ozadja doda še dodatno plast kompleksnosti učenja jezika. »Ker sem iz vasi na podeželju juga Francije,« pravi Christophe, »ni le jezik drugačen, ampak tudi politika.«
To je tudi lastnost Carolinega skoraj pol-stoletnega zakona s Chedlyjem. Kompromisi dveh različnih kultur so se izkazali kot dobro razmerje med obema. »Za naju in za vsak drug par različnih kultur pomeni, da se moramo ves čas še bolj truditi, da razumemo mentaliteto druge kulture,« pravi Carol, nato pa v smehu nadaljuje: »Nikoli nisem povsem prepričana, če sem jezna nanj zato, ker je iz Tunizije, ali ker je iz Francije, ali ker je moški... Ali preprosto zato, ker je star!«
Kot je pričakovano, te razlike povzročajo veliko prepirov pri dvojezičnih parih. »Ko pride do prepira, se šele pokaže, kaj lahko rečeš in česa ne smeš, saj je to zelo pomembno, besede so v tej situaciji izjemno pomembne,« pravi Anna Irvin.

SLIKA: Težave lahko pridejo v ospredje pri prepirih med dvojezičnimi partnerji.

Dr. Aneta Pavlenko, profesorica uporabnega jezikoslovja na univerziteti Temple; ki je raziskovala čustva, vključno z jezo, v dvojezičnih zvezah; se strinja. »Razlike postanejo še posebej močne med prepiri, ker so prepiri tisti čas, ko imaš najmanj kontrole nad svojim jezikom; obenem pa je to čas, ko čutiš največjo potrebu po izražanju čustev,« pravi.
Celo način, kako različne kulture doživljajo jezo, lahko vpliva na prepir; nadaljuje Pavlenko, materni govorec ruščine. »Angleško- govoreči učenjaki velikokrat jemljejo jezo kot univerzalen koncept, ampak kot ruski govorec v tej kulturi je bila zame težko razumljiva, ker imamo v Rusiji nekaj razlik. Razlika med angleško jezo in dvema ruskima konceptoma, serdit'sia (biti v konfliktu z nekom) and zlit'sia (biti jezen na nekoga, ko ti nekdo gre na živce), se mi je na začetku zdela kar težko obvladljiva. Psihologi to razložijo tako, da situacije v nas zbudijo določena čustva, opisi teh čustveh pa so različni glede na naš materni jezik.«
To pomeni, da v prepiru šteje vsaka beseda – kar ima presenetljivo dobro stran, pravi Anna Irving. »Vse upočasni,« pravi. »Ampak menim, da lahko dejansko to vodi v bolj trdno osnovo,« pravi. »Prisili te, da si bolj previden z besedami, jih bolj pazljivo izbiraš in jih rečeš na drugačen način.«

Vse je relativno

»Dotakniti se Olivierja v njegovem lastnem jeziku je bil dober občutek- ga ujeziti, ga razvajati,« pravi Lauren Collins, po tem, ko ju je s partnerjem zbližalo njeno novo znanje njegovega jezika. Razumevanje francoščine in poudarek na ločenih izrazih za uradne in neuradne naslovnike sta ji pomagala razumeti nekatere njegove lastnosti, ki jih prej ni razumela. »Včasih sem njegovo zadržanost razumela kot pesimizem, zdaj pa vidim globoko romantiko in iskrenost, ko ne želi pretiravati ali preveč obljubljati,« pravi.

SLIKA: Učenje drugega jezika v življenju ima podobne pozitivne učinke kot igranje glasbila ali slikanje

Ampak proces učenja drugega jezika – podobno kot učenje nove veščine, npr. igranje glasbila ali slikanje – je vodilo Lauren do spoznanj. Čeprav je bila ljubezen glavni razlog za njeno učenje novega jezika, ji je prineslo ogromno novih izkušenj in pogledov na svet. »Francoščina je zame postala paralelna ljubezenska afera,« pravi. Kot pravi na začetku knjige, »Ne morem napovedati, ali bo francoščina spremenila moja razmerja in da ne bom vedno jemala ljudi kot bližnje, dokler se ne dokažejo drugače.« Ta sprememba jo fascinira: lahko učenje jezika res spremeni naše razmišljanje?
Ideja, da jezik vpliva na mišljenje, ki jo poznamo kot jezikovni relativizem in determinizem, je postala popularna v sredini 20. stoletja s Sapir-Whorfovo hipotezo. Človeška bitja »so pod močnim vplivom jezika, s katerim se izražajo v družbi,« pravi Sapir. Ta teorija je bila po tem močno spodkopana: Noam Chomsky-jeva teorija univerzalizma je uporabila dejstvo, da se otroci enako lahko naučijo jezika, kot ga tudi pozabijo; medtem ko je jezikoslovec in kognitivni znanstvenik Steven Pinker nadaljeval Chomsky-jevo teorijo v knjigi The Language Instinct (1994), rekoč, da je jezik prirojena in ne kulturna sposobnost možganov.

SLIKA: Ideja, da jezik vpliva na razmišljanje, poznana kot jezikovni relativizem, je postala popularna v sredini 20. stoletja.

A v zadnjih letih je bila postavljena nova teorija 'neo-Whorfianism,' ki je novejša verzija jezikovnega relativizma, ki je bila – v določenih krogih – bolje sprejeta. Torej namesto, da verjamemo, da neprevedljive besede – kot je Kummerspeck in hygge – pomenijo, da vidimo svet na radikalno različne načine; se osredotočamo na stvari, ki so odvisne od jezika, ki ga govorimo, kje ga govorimo in s kom se pogovarjamo.
To je celo osnova za zelo znan novejši film, Arrival, v katerem Amy Adams igra Dr Louiso Banks, jezikoslovko, ki jo je vojska ZDA zaposlila, da razvozla jezik nezemljanov, ki so pristali na Zemlji. Ti vesoljci komunicirajo v jeziku, ki pomeni, da razumejo čas v popolnoma ne-linearnem načinu.
SLIKA: V filmu Arrival Amy Adams nastopa kot jezikoslovka, ki jo je vojska ZDA najela, da razvozla jezik skrivnostnih Nezemljanov, ki so pristali na Zemlji
Scenarij za Arrival je bil prirejen iz kratke zgodbe Teda Chianga z naslovom Story of Your Life. V tem besedilu Louise opiše, kako učenje Heptapoda B (pisanega jezika nezemljanov) spreminja njeno doživljanje časa in spomina: »Preden sem se naučila razmišljati v Heptapodu B so moji spomini rastli kot stolpec cigaretnega pepela, ki ga je otresel neskončni žarek izgorevanja- moja zavest, ki je označevala zaporedno sedanjost. Po tem, ko sem se naučila Heptapod B, so novi spomini padli na svoje mesto kot ogromni zidaki, vsak od njih meri leta v trajanju.«
Chiangova zgodba ne ponuja določenega determinističnega pogleda, ampak vseeno predlaga, da jeziki (celo nezemljanski) vplivajo na mišljenje. »Moja zavest je bila ujeta v kalupu človeških, zaporednih jezikov in nobena količina poglobitve v nezemljanski jezik je ne more popolnoma preoblikovati. Moj pogled na svet je mešanica človeštva in heptapoda,« pravi Louise.

SLIKA: Louise se z učenjem nezemljanskega pisanega jezika spreminja njeno dojemanje časa in spomina

In čeprav je veliko jezikoslovcev skeptičnih o tej temi, dvojezičniki velikokrat poročajo, da je jezik, ki ga govorijo, vplival na njihovo osebnost – pogosto, da imajo občutek svobode izražanja v njihovem drugem jeziku. »Pri jezikih, ki se jih naučimo pozneje v življenju, v najstniških letih, odraslosti, nimamo enake čustvene navezanosti na določene čustvene aspekte jezikov, kot so tabu besede,« razlaga Aneta Pavlenko. »Zato je lažje preklinjati v drugem jeziku, lažje reči  ‘Ljubim te’ v drugem jeziku, tudi če tega ne moreš reči v maternem jeziku.«
Lauren Collins se do neke mere strinja z neo-Whorfianim pogledom. Njena izkušnja z učenjem drugega jezika v odraslosti jo je odprla za nov pogled na svet – manj radikalna sprememba, ampak primerljiva s tem, kako se Louise v filmu Arrival začne zavedati novega dojemanja časa skozi nekakšno jezikovno empatijo. To je manjša razlika: »ni to, kar boš mogoče naredil v jeziku,« razlaga Collins, »ampak to, kar moraš narediti.«

SLIKA: Dvojezični ljudje velikokrat poročajo, da se počutijo drugače glede na to, kateri jezik govorijo

Collinsova knjiga je neverjetno prijeten in prepričljiv argument, da se naučimo partnerjevega jezika – ali pravzaprav katerega koli jezika. Ampak za pare v dvojezičnih zvezah ne obstaja pravi ali napačen način, pravi Pavlenko. »Mislim, da ljudje najdejo srečo na različne načine. Nikoli ne bi rekla, da je to recept za srečo. Jaz osebno sem poročena z Američanom, ki govori angleško, zna pa le nekaj ruskih besed in skupaj sva srečna že 20 let!«
Ampak, po besedah Collins, tiste, ki se odločijo poskusiti, mogoče čaka presenetljiv rezultat. »Zdelo se mi je, kot da obstaja ta skriti del Olivierja, ki ga nikoli ne bom spoznala, če se ne naučim njegovega jezika; ampak veliko presenečenje  in veselje ob učenjem francoščine je bilo, da obstaja tudi skriti del mene, ki mogoče ni tako zelo skriven ampak predvsem nov. Mogoče ga je ustvarila francoščina.«